Astronomski mejniki 19. stoletja Astronomsko društvo Vega Astronomski mejniki 19. stoletja predstavitev za skupino Repatice in kometi Gregor Vertačnik Ljubljana, maj 2008

Kazalo Razvoj astronomske interferometrije Odkrivanje malih teles Osončja Odkritje periodičnosti Enckejevega kometa Merjenje zvezdnih razdalj s paralakso Razvoj astrofotografije Odkritje 11-letnega Sončevega cikla Odkritje spiralnih rokavov galaksij Odkritje Neptuna Odkrivanje naravnih lun v Osončju Razvoj okularjev Odkritje sestave Saturnovega obroča Izdelava objektivov za velike refraktorje Odkritje Sirija B Odkritje povezave med kometi in meteorji Razvoj astrospektroskopije Odkrtije zakona o sevanju teles Michelson-Morleyjev poskus Odkrtije Kreutzeve skupine kometov

Razvoj astronomske interferometrije L. 1779 je William Herschel ugotovil, da so v teleskopu zvezde videti večje kot so v resnici pojav je prvi razložil Thomas Young (1803) Herschel je po poskusih z opazovanjem krogel v drevesu ugotovil, kako različne maske pred teleskopom vplivajo na navidezno velikost krogel George Airy je leta 1835 razložil uklonsko sliko zvezde (Airyjev disk) kot posledico valovne narave svetlobe William R. Dawes je 30 let kasneje opazoval Venero z delno zasenčeno odprtino in poročal o izjemno ostri in brezbarvni sliki L. 1891 je Albert Abraham Michelson izmerili kotno velikost Jupitrovih lun Airyjev disk. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Airy_disc

Odkrivanje malih teles Osončja Pritlikavi planet Ceres (po rimski boginji kmetijstva), 1. januar 1801 (Giuseppe Piazzi) Palas (po njem se imenuje paladij) , 28. marec 1802 (Heinrich Wilhelm Olbers) Juno (po najvišji rimski boginji), 1. september 1804 (Karl Harding) Vesta (po rimski deviški boginji ognjišča, doma in družine) 29. marec 1807 (Heinrich Wilhelm Olbers) Povod za iskanje je bil Titius-Bodejev zakon, ki je pravilno napovedal lego Urana, odkritega 1781 Madžarski astronom Franz Xaver von Zach je konec 18. stol. sestavil skupino 24 astronomov za iskanje manjkajočega planeta med Marsom in Jupitrom Po letu 1815 je iskanje zaradi neuspeha zamrlo, leta 1845 je Hencke po 15 letih iskanja odkril Astrejo in nato še Hebo v drugi polovici 19. stoletja so astronomi našli skoraj 500 malih teles, leta 1891 je Wolf uvedel astrofotografijo, kar je še dodatno pospešilo odkrivanje Witt je 1898. leta odkril prvo blizuzemeljsko telo, 433 Eros

Odkritje periodičnosti Enckejevega kometa Komet odkril Francoz Pierre Mechain 17. januarja 1786 Nemški astronom Johann Franz Encke je l. 1819 ugotovil, da so kometi iz let 1786, 1795, 1805 in 1818 eden in isti komet (prvi je na podobnost kometov iz l. 1805 in 1818 posumil odkritelj Jean-Louis Pons) 2. junija 1822 je komet ob napovedani vrnitvi iz Avstralije odkril Karl Ludwig Christian Rümker za uspešno napoved vrnitve je Encke l. 1824 dobil zlato medaljo britanskega Kraljevega astronomskega društva Komet Encke. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Comet_Encke

Merjenje zvezdnih razdalj s paralakso Thomas Henderson, α Kentavra, 1832/33 (objavljeno 1839) Vasilij Jakovlevič Struve, 1837, Vega (kasneje popravil oceno) Friedrich Bessel, 1838, 61 Laboda merjenje razdalj s pomočj trigonometrije: kot med Zemljino tirnico in zveznicama Zemlja-zvezda Princip merjenja s paralakso. Vir: http://www.noao.edu/outreach/nop/nophigh/steve9.html

Razvoj astrofotografije John William Draper, prva slika Lune l. 1840 prve uporabne slike Sonca: Francoz Lerebours (1842); še boljše sta naredila Fizeau in Foucault (1845) s časom osvetlitve 1/60 sekunde L. 1843 je Draper z dagerotipijo naredil boljše posnetke Lune in Sonca (odkritje spektralnih črt v UV delu spektra) prva slika druge zvezde - Vege, Whipple in Bond, 1850 prva slika popolnega Sončevega mrka s prominencami in korono (1851), W. de la Rue, 24-sekundni čas osvetlitve prvo dvozvezdje, Mizar-Alkor, 1857 številne slike Venerinega prehoda prek Sonca (z metodo projekcije), 1874, prvič vidna granulacija (Pierre Janssen); težave z efektom črne kaplje prvi posnetek “globokonebnega” objekta: Orionova meglica, Henry Draper l. 1880 (suha plošča s srebrovim bromidom, 51-minutna ekspozicija, viden le najsvetlejši del meglice) prva slika Andromedine galaskije, A. A. Common, 1884 odkrita meglica okoli Plejad, Paul and Prosper Henry, 1885 sčasoma so nastali prvi katalogi in zbirke slik: Harvard College Observatory, Carte du Ciel (v 80. letih) Prva slika Lune. Vir: http://www.fotoart.gr/photography/history/historyphotos/onephotoonestory/thefirstphotoofthemoon.htm

Odkritje 11-letnega Sončevega cikla Heinrich Schwabe, 1843 (Solar Observations During 1843) začetnik modernega raziskovanja Sončevih peg L. 1826 je začel s sistematičnim opazovanjem Sonca in beleženjem peg, da bi odkril planet Vulcan znotraj Merkurjeve tirnice L. 1848 je švicarski astronom Rudolf Wolf predlagal Zueriško (Wolfovo) število za mero Sončeve dejavnosti po letu 1851 (objava Schwabejevih meritev v Humboldtovi enciklopediji Kosmos) so se za 11-letni cikel začeli zanimati številni znanstveniki po svetu; Edward Sabine je l. 1852 odkril cikel magnetne dejavnosti L. 1857 je Schwabe prejel zlato medaljo britanskega Kraljevega astronomskega društva Sončeva dejavnost v zadnjih stoletjih. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Image:Solar_cycle.gif

Odkrtije spiralnih rokavov galaksij William Parsons oz. Earl of Rosse, 1845, galaksija Vrtinec (M51) opazoval z največjim teleskopom stoletja, 183 cm reflektor spiralne rokave M51 je ob odličnih pogojih možno videti s srednjevelikim amaterskim teleskopom Rossov 183-cm reflektor. Vir: http://www.klima-luft.de/steinicke/ngcic/persons/dreyer.htm Parsonova skica M51 iz leta 1845. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Lord_Rosse

Odkrtije Neptuna Adams in Le Verrier (računsko), dejansko 23. 9. 1846 (Johann Gottfried Galle) prvi opazoval Galilei 27. 12. 1612 med konjunkcijo z Jupitrom, a ni vedel, da gre za planet Anglež John Couch Adams je l. 1843 na podlagi motenj Urana izračunal tirnico osmega planeta, l. 1846 pa še Francoz Urbain Le Verrier začetna poimenovanja: Čezuranski planet Janus (Galle) Oceanus (Challis) Leverrier (Arago) Georgian v Uranus (Adams) Neptun – rimski bog morja (Le Verrier) William Lassell je 17 dni po odkritju Neptun odkril njegovo največjo Luno, Triton Neptun, kot ga je posnel Voyager 2. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Neptune

Odkrivanje naravnih lun v Osončju Triton (največja Neptunova Luna), 1846, William Lassell Hiperion (Saturnova Luna), 1848, oče in sin Bond & Lassell Ariel in Umbriel (Uranovi luni), 1851, Lassell Deimos in Fobos (Marsovi Luni), 1877, Asaph Hall Amalteja (5. Jupitrov satelit), Edward Emerson Barnard, Observatorij Lick, 1892 – zadnje vizualno odkritje lune Feba (Saturnova luna), 1899, William Henry Pickering Fobos. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Phobos_%28moon%29 Hiperion. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Hyperion_%28moon%29

Razvoj okularjev Carl Kellner, 1850: Georg Simon Plössl, 1860: trilečni akromatični okular problem so notranji odboji za majhne in srednje velike povečave Georg Simon Plössl, 1860: vsaj štiri leče (ponavadi dva dubleta) veliko vidno polje, a majhen očesni relief dandanes najbolj razširjen tip Ernst Abbe, 1880: ortoskopski okular zaradi majhne stopnje popačenja slike skoraj popolna slika in dober očesni relief, a majhno vidno polje za opazovanje planetov in Lune Novi tipi okularjev v 19. stoletju. Povzeto po sliki na strani: http://www.telescope-optics.net/eyepiece_aberration_2.htm

Odkritje sestave Saturnovega obroča James Clerk Maxvell, 1856 dolg matematični dokaz, da je obroč sestavljen iz številnih drobnih, medsebojno nepovezanih delcev Keeler in Campbell sta leta 1895 z opazovanji ugotovila različno kotno hitrost notranjega in zunanjega dela in potrdila Maxvellovo teorijo Slika Saturnovih obročev sonde Cassini. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Saturn

Izdelava objektivov za velike refraktorje Alvan Clark & Sons, objektivi: 47 cm, Dearbornov teleskop (1856) 66 cm, US Naval Observatory (1873) 76 cm, Pulkovo (1883) 91 cm, Lickov observatorij (1887) 102 cm, Observatorij Yerkes (1897) – ostaja največji refraktor na svetu Največji refraktor na svetu. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Yerkes_Observatory 91-cm Lickov refraktor. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Lick_Observatory

Odkritje Sončevega blišča Richard Carrington, 1. september 1859 Med običjanim skiciranjem položaja Sončevih peg s pomočjo projekcije na obarvano stekleno ploščo je Carrington opazil dve izjemno svetli pegi Sprva je mislil, da gre za preluknjan senčnik pred objektivom teleskopa, a ob premiku je videl, da gre za nekaj drugega Zapisal je čas in stekel po še eno pričo, a po vrnitvi v eni minuti je bil izbruh komajda še viden V času blišča je izbruh zaznal magnetometer na opazovalnici Kew Gardens v Londonu Dosedaj je znanih le okoli 50 bliščev v vidni svetlobi 17 ur kasneje je nebo vse do Kube razsvetlil polarni sij Carrington je opazil povezavo med izbruhom in polarnim sijem, a ni bil prepričan, da blišči res povzročajo polarni sij Carringtonova skica bliščev. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Christopher_Carrington

Odkritje Sirija B Alvan Graham Clark, 31. januar 1862 nemški astronom Friedrich Bessel je že l. 1844 na podlagi meritev sklepal na nevidno spremljevalko Sirija Sirij B je bila druga odkrita bela pritlikavka (to so ugotovili šele v 20. stoletju) meritve po letu 1894 kažejo še na drugo, zelo majhno spremeljevalko Sirija A, a zaenkrat je še niso odkrili Hubblova slika Sirija s spremljevalko. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Sirius

Odkritje povezave med kometi in meteorji Giovanni Schiaparelli, 1866 komet 1862 III (Swift-Tuttle) in Perzeidi ter Leonidi in komet 1866 I (Tempel-Tuttle) imata praktično enako orbito Lalandova nagrada Pariške akademije znanosti (1868) in zlata medalja britanskega Kraljevega astronomskega društva (1872) Meteorski dež Leonidov l. 1833. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Leonids

Razvoj astrospektroskopije Joseph von Fraunhofer je l. 1814 izumil spektroskop in odkril 574 temnih črt v Sončevem spektru Kirchhoff in Bunsen sta leta 1859 pokazala povezavo med črtami in kemijskimi elementi -> uporaba spektroskopije za preučevanje kemične sestave zvezd Sir William Huggins je l. 1868 iz rdečega premika določil radialno hitrost Sirija na 40 km/s L. 1868 sta Franzoc Pierre Janssen in Anglež Joseph Norman Lockyer odkrila svetlo emisijsko črto v rumenem delu spektra Sončeve kromosfere (med popolnim mrkom v Indiji) – element je dobil ime po Soncu Angelo Secchi je do leta 1868 je razvrstil zvezde v 5 razredov Draper, prvi spektroskopski posnetek oddaljene zvezde, Vega, 1872 Harvardova klasifikacija OBAFGKM konec 19. stol. Sončev spekter. Vir: http://www.harmsy.freeuk.com/images/spectrum.jpeg

Odkritje zakona o sevanju teles Jožef Stefan, 1879; teoretično izpeljal učenec Ludwig Boltzmann l. 1884 j = σ * T4 σ– Stefanova konstanta Stefan je izpeljal zakon na podlagi meritev irskega fizika Johna Tyndall prvi je izračunal dokaj pravilno temperaturo za Sončevo površje (5430 °C)

Michelson-Morleyjev poskus Albert Michelson in Edward Morley, 1887 eden najpomembnejših fizikalnih poskusov vseh časov prvi močan dokaz proti “etru” kot nosilcu svetlobe Michelson je l. 1907 dobil Nobelovo nagrado za ta poskus Michelsonov interferometer. Vir: http://hyperphysics.phy-astr.gsu.edu/Hbase/phyopt/michel.html

Odkritje Kreutzeve skupine kometov skupina kometov, ki se v prisončju izjemno približa površini Sonca ali celo trči vanjo ostanek velikega kometa, ki je razpadel več kot 2000 let nazaj L. 1888 je Heinrich Kreutz objavil članek, kjer je pokazal, da so kometi iz let 1843, 1880 in 1882 verjetno ostanki velikega kometa, ki je že davno razpadel nekateri so bili vidni čez dan povsem blizu Sonca (Veliki marčni komet 1843, Veliki septembrski komet 1882, Ikeya-Seki 1965…) številne so odkrili amaterski astronomi na slikah satelita SOHO Razvojno drevo Kreutzeve skupine kometov. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Kreutz_Sungrazers

Viri in literatura http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_astronomy http://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_telescopes%2C_observatories%2C_and_observing_technology#1800s http://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_telescope_technology http://sl.wikipedia.org/wiki/Neptun_(planet) http://sl.wikipedia.org/wiki/Asteroid http://en.wikipedia.org/wiki/Asteroid http://en.wikipedia.org/wiki/Giuseppe_Piazzi http://en.wikipedia.org/wiki/Comet_Encke http://en.wikipedia.org/wiki/Johann_Franz_Encke http://www.cometography.com/pcomets/002p.html http://www-spof.gsfc.nasa.gov/Education/whcarr.html http://www-spof.gsfc.nasa.gov/Education/whsun.html http://www-spof.gsfc.nasa.gov/Education/whschwab.html http://en.wikipedia.org/wiki/Heinrich_Schwabe http://en.wikipedia.org/wiki/Sirius http://www.answers.com/topic/william-huggins?cat=technology http://en.wikipedia.org/wiki/John_William_Draper http://en.wikipedia.org/wiki/Helium http://en.wikipedia.org/wiki/Joseph_Stefan http://en.wikipedia.org/wiki/Eyepiece#Kellner_or_.22Achromat.22 http://en.wikipedia.org/wiki/Eyepiece

http://www.telescope-optics.net/eyepiece_aberration_2.htm http://en.wikipedia.org/wiki/Kreutz_Sungrazers http://en.wikipedia.org/wiki/Asaph_Hall http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_astronomical_interferometry http://en.wikipedia.org/wiki/Airy_disc http://www.nndb.com/people/497/000095212/ http://www.solarviews.com/eng/saturnbg.htm http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/~history/Extras/Maxwell_Saturn.html http://en.wikipedia.org/wiki/Joseph_von_Fraunhofer http://en.wikipedia.org/wiki/Angelo_Secchi http://en.wikipedia.org/wiki/Stellar_classification http://www.europa.com/~telscope/astrphot.txt http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Bessel http://seds.org/~spider/spider/Misc/alphaLyr.html http://en.wikipedia.org/wiki/Thomas_James_Henderson http://journals.cambridge.org/download.php?file=%2FIAU%2FIAU2004_IAUC196%2FS1743921305001389a.pdf&code=b7a0496d4c66f05a6dc05fe2f918880a http://en.wikipedia.org/wiki/Lord_Rosse http://en.wikipedia.org/wiki/Alvan_Clark_%26_Sons http://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_discovery_of_Solar_System_planets_and_their_natural_satellites http://en.wikipedia.org/wiki/Michelson-Morley_experiment