Astronomski mejniki 19. stoletja

Παρουσίαση με θέμα: "Astronomski mejniki 19. stoletja"— Μεταγράφημα παρουσίασης:

1 Astronomski mejniki 19. stoletja
Astronomsko društvo Vega Astronomski mejniki 19. stoletja predstavitev za skupino Repatice in kometi Gregor Vertačnik Ljubljana, maj 2008

2 Kazalo Razvoj astronomske interferometrije
Odkrivanje malih teles Osončja Odkritje periodičnosti Enckejevega kometa Merjenje zvezdnih razdalj s paralakso Razvoj astrofotografije Odkritje 11-letnega Sončevega cikla Odkritje spiralnih rokavov galaksij Odkritje Neptuna Odkrivanje naravnih lun v Osončju Razvoj okularjev Odkritje sestave Saturnovega obroča Izdelava objektivov za velike refraktorje Odkritje Sirija B Odkritje povezave med kometi in meteorji Razvoj astrospektroskopije Odkrtije zakona o sevanju teles Michelson-Morleyjev poskus Odkrtije Kreutzeve skupine kometov

3 Razvoj astronomske interferometrije
L je William Herschel ugotovil, da so v teleskopu zvezde videti večje kot so v resnici pojav je prvi razložil Thomas Young (1803) Herschel je po poskusih z opazovanjem krogel v drevesu ugotovil, kako različne maske pred teleskopom vplivajo na navidezno velikost krogel George Airy je leta 1835 razložil uklonsko sliko zvezde (Airyjev disk) kot posledico valovne narave svetlobe William R. Dawes je 30 let kasneje opazoval Venero z delno zasenčeno odprtino in poročal o izjemno ostri in brezbarvni sliki L je Albert Abraham Michelson izmerili kotno velikost Jupitrovih lun Airyjev disk. Vir:

4 Odkrivanje malih teles Osončja
Pritlikavi planet Ceres (po rimski boginji kmetijstva), 1. januar 1801 (Giuseppe Piazzi) Palas (po njem se imenuje paladij) , 28. marec 1802 (Heinrich Wilhelm Olbers) Juno (po najvišji rimski boginji), 1. september 1804 (Karl Harding) Vesta (po rimski deviški boginji ognjišča, doma in družine) 29. marec 1807 (Heinrich Wilhelm Olbers) Povod za iskanje je bil Titius-Bodejev zakon, ki je pravilno napovedal lego Urana, odkritega 1781 Madžarski astronom Franz Xaver von Zach je konec 18. stol. sestavil skupino 24 astronomov za iskanje manjkajočega planeta med Marsom in Jupitrom Po letu 1815 je iskanje zaradi neuspeha zamrlo, leta 1845 je Hencke po 15 letih iskanja odkril Astrejo in nato še Hebo v drugi polovici 19. stoletja so astronomi našli skoraj 500 malih teles, leta 1891 je Wolf uvedel astrofotografijo, kar je še dodatno pospešilo odkrivanje Witt je leta odkril prvo blizuzemeljsko telo, 433 Eros

5 Odkritje periodičnosti Enckejevega kometa
Komet odkril Francoz Pierre Mechain 17. januarja 1786 Nemški astronom Johann Franz Encke je l ugotovil, da so kometi iz let 1786, 1795, 1805 in 1818 eden in isti komet (prvi je na podobnost kometov iz l in 1818 posumil odkritelj Jean-Louis Pons) 2. junija 1822 je komet ob napovedani vrnitvi iz Avstralije odkril Karl Ludwig Christian Rümker za uspešno napoved vrnitve je Encke l dobil zlato medaljo britanskega Kraljevega astronomskega društva Komet Encke. Vir:

6 Merjenje zvezdnih razdalj s paralakso
Thomas Henderson, α Kentavra, 1832/33 (objavljeno 1839) Vasilij Jakovlevič Struve, 1837, Vega (kasneje popravil oceno) Friedrich Bessel, 1838, 61 Laboda merjenje razdalj s pomočj trigonometrije: kot med Zemljino tirnico in zveznicama Zemlja-zvezda Princip merjenja s paralakso. Vir:

7 Razvoj astrofotografije
John William Draper, prva slika Lune l. 1840 prve uporabne slike Sonca: Francoz Lerebours (1842); še boljše sta naredila Fizeau in Foucault (1845) s časom osvetlitve 1/60 sekunde L je Draper z dagerotipijo naredil boljše posnetke Lune in Sonca (odkritje spektralnih črt v UV delu spektra) prva slika druge zvezde - Vege, Whipple in Bond, 1850 prva slika popolnega Sončevega mrka s prominencami in korono (1851), W. de la Rue, 24-sekundni čas osvetlitve prvo dvozvezdje, Mizar-Alkor, 1857 številne slike Venerinega prehoda prek Sonca (z metodo projekcije), 1874, prvič vidna granulacija (Pierre Janssen); težave z efektom črne kaplje prvi posnetek “globokonebnega” objekta: Orionova meglica, Henry Draper l (suha plošča s srebrovim bromidom, 51-minutna ekspozicija, viden le najsvetlejši del meglice) prva slika Andromedine galaskije, A. A. Common, 1884 odkrita meglica okoli Plejad, Paul and Prosper Henry, 1885 sčasoma so nastali prvi katalogi in zbirke slik: Harvard College Observatory, Carte du Ciel (v 80. letih) Prva slika Lune. Vir:

8 Odkritje 11-letnega Sončevega cikla
Heinrich Schwabe, 1843 (Solar Observations During 1843) začetnik modernega raziskovanja Sončevih peg L je začel s sistematičnim opazovanjem Sonca in beleženjem peg, da bi odkril planet Vulcan znotraj Merkurjeve tirnice L je švicarski astronom Rudolf Wolf predlagal Zueriško (Wolfovo) število za mero Sončeve dejavnosti po letu 1851 (objava Schwabejevih meritev v Humboldtovi enciklopediji Kosmos) so se za 11-letni cikel začeli zanimati številni znanstveniki po svetu; Edward Sabine je l odkril cikel magnetne dejavnosti L je Schwabe prejel zlato medaljo britanskega Kraljevega astronomskega društva Sončeva dejavnost v zadnjih stoletjih. Vir:

9 Odkrtije spiralnih rokavov galaksij
William Parsons oz. Earl of Rosse, 1845, galaksija Vrtinec (M51) opazoval z največjim teleskopom stoletja, 183 cm reflektor spiralne rokave M51 je ob odličnih pogojih možno videti s srednjevelikim amaterskim teleskopom Rossov 183-cm reflektor. Vir: Parsonova skica M51 iz leta Vir:

10 Odkrtije Neptuna Adams in Le Verrier (računsko), dejansko (Johann Gottfried Galle) prvi opazoval Galilei med konjunkcijo z Jupitrom, a ni vedel, da gre za planet Anglež John Couch Adams je l na podlagi motenj Urana izračunal tirnico osmega planeta, l pa še Francoz Urbain Le Verrier začetna poimenovanja: Čezuranski planet Janus (Galle) Oceanus (Challis) Leverrier (Arago) Georgian v Uranus (Adams) Neptun – rimski bog morja (Le Verrier) William Lassell je 17 dni po odkritju Neptun odkril njegovo največjo Luno, Triton Neptun, kot ga je posnel Voyager 2. Vir:

11 Odkrivanje naravnih lun v Osončju
Triton (največja Neptunova Luna), 1846, William Lassell Hiperion (Saturnova Luna), 1848, oče in sin Bond & Lassell Ariel in Umbriel (Uranovi luni), 1851, Lassell Deimos in Fobos (Marsovi Luni), 1877, Asaph Hall Amalteja (5. Jupitrov satelit), Edward Emerson Barnard, Observatorij Lick, 1892 – zadnje vizualno odkritje lune Feba (Saturnova luna), 1899, William Henry Pickering Fobos. Vir: Hiperion. Vir:

12 Razvoj okularjev Carl Kellner, 1850: Georg Simon Plössl, 1860:
trilečni akromatični okular problem so notranji odboji za majhne in srednje velike povečave Georg Simon Plössl, 1860: vsaj štiri leče (ponavadi dva dubleta) veliko vidno polje, a majhen očesni relief dandanes najbolj razširjen tip Ernst Abbe, 1880: ortoskopski okular zaradi majhne stopnje popačenja slike skoraj popolna slika in dober očesni relief, a majhno vidno polje za opazovanje planetov in Lune Novi tipi okularjev v 19. stoletju. Povzeto po sliki na strani:

13 Odkritje sestave Saturnovega obroča
James Clerk Maxvell, 1856 dolg matematični dokaz, da je obroč sestavljen iz številnih drobnih, medsebojno nepovezanih delcev Keeler in Campbell sta leta 1895 z opazovanji ugotovila različno kotno hitrost notranjega in zunanjega dela in potrdila Maxvellovo teorijo Slika Saturnovih obročev sonde Cassini. Vir:

14 Izdelava objektivov za velike refraktorje
Alvan Clark & Sons, objektivi: 47 cm, Dearbornov teleskop (1856) 66 cm, US Naval Observatory (1873) 76 cm, Pulkovo (1883) 91 cm, Lickov observatorij (1887) 102 cm, Observatorij Yerkes (1897) – ostaja največji refraktor na svetu Največji refraktor na svetu. Vir: 91-cm Lickov refraktor. Vir:

15 Odkritje Sončevega blišča
Richard Carrington, 1. september 1859 Med običjanim skiciranjem položaja Sončevih peg s pomočjo projekcije na obarvano stekleno ploščo je Carrington opazil dve izjemno svetli pegi Sprva je mislil, da gre za preluknjan senčnik pred objektivom teleskopa, a ob premiku je videl, da gre za nekaj drugega Zapisal je čas in stekel po še eno pričo, a po vrnitvi v eni minuti je bil izbruh komajda še viden V času blišča je izbruh zaznal magnetometer na opazovalnici Kew Gardens v Londonu Dosedaj je znanih le okoli 50 bliščev v vidni svetlobi 17 ur kasneje je nebo vse do Kube razsvetlil polarni sij Carrington je opazil povezavo med izbruhom in polarnim sijem, a ni bil prepričan, da blišči res povzročajo polarni sij Carringtonova skica bliščev. Vir:

16 Odkritje Sirija B Alvan Graham Clark, 31. januar 1862
nemški astronom Friedrich Bessel je že l na podlagi meritev sklepal na nevidno spremljevalko Sirija Sirij B je bila druga odkrita bela pritlikavka (to so ugotovili šele v 20. stoletju) meritve po letu 1894 kažejo še na drugo, zelo majhno spremeljevalko Sirija A, a zaenkrat je še niso odkrili Hubblova slika Sirija s spremljevalko. Vir:

17 Odkritje povezave med kometi in meteorji
Giovanni Schiaparelli, 1866 komet 1862 III (Swift-Tuttle) in Perzeidi ter Leonidi in komet 1866 I (Tempel-Tuttle) imata praktično enako orbito Lalandova nagrada Pariške akademije znanosti (1868) in zlata medalja britanskega Kraljevega astronomskega društva (1872) Meteorski dež Leonidov l Vir:

18 Razvoj astrospektroskopije
Joseph von Fraunhofer je l izumil spektroskop in odkril 574 temnih črt v Sončevem spektru Kirchhoff in Bunsen sta leta 1859 pokazala povezavo med črtami in kemijskimi elementi -> uporaba spektroskopije za preučevanje kemične sestave zvezd Sir William Huggins je l iz rdečega premika določil radialno hitrost Sirija na 40 km/s L sta Franzoc Pierre Janssen in Anglež Joseph Norman Lockyer odkrila svetlo emisijsko črto v rumenem delu spektra Sončeve kromosfere (med popolnim mrkom v Indiji) – element je dobil ime po Soncu Angelo Secchi je do leta 1868 je razvrstil zvezde v 5 razredov Draper, prvi spektroskopski posnetek oddaljene zvezde, Vega, 1872 Harvardova klasifikacija OBAFGKM konec 19. stol. Sončev spekter. Vir:

19 Odkritje zakona o sevanju teles
Jožef Stefan, 1879; teoretično izpeljal učenec Ludwig Boltzmann l. 1884 j = σ * T4 σ– Stefanova konstanta Stefan je izpeljal zakon na podlagi meritev irskega fizika Johna Tyndall prvi je izračunal dokaj pravilno temperaturo za Sončevo površje (5430 °C)

20 Michelson-Morleyjev poskus
Albert Michelson in Edward Morley, 1887 eden najpomembnejših fizikalnih poskusov vseh časov prvi močan dokaz proti “etru” kot nosilcu svetlobe Michelson je l dobil Nobelovo nagrado za ta poskus Michelsonov interferometer. Vir:

21 Odkritje Kreutzeve skupine kometov
skupina kometov, ki se v prisončju izjemno približa površini Sonca ali celo trči vanjo ostanek velikega kometa, ki je razpadel več kot 2000 let nazaj L je Heinrich Kreutz objavil članek, kjer je pokazal, da so kometi iz let 1843, 1880 in 1882 verjetno ostanki velikega kometa, ki je že davno razpadel nekateri so bili vidni čez dan povsem blizu Sonca (Veliki marčni komet 1843, Veliki septembrski komet 1882, Ikeya-Seki 1965…) številne so odkrili amaterski astronomi na slikah satelita SOHO Razvojno drevo Kreutzeve skupine kometov. Vir:

22 Viri in literatura http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_astronomy

23